Muhasta vodniška zimska sezona na severni strani Alp se je zame končala 22. marca. Ker me je spremljal nadležen prehlad, smo odpovedali načrtovano pot v Gruzijo le tri dni kasneje. Vzpodbudne snežne napovedi mi niso dale miru, zato sem se kljub odpovedi enega od klientov odločil, da se odpravim na raziskovanje Kavkaza. Vodila me je misel: “never stop exploring”.
Z Robijem Rotom, tudi gorskim vodnikom, sva se podala na pot in v tednu dni doživela za vso sezono nepozabnih zgodb.
Kdor želi biti del resnične avanture, mora v Kavkaz pozimi. Pot naju je vodila v Mestio, glavno središče Gornjega Kavkaza, nad katero kraljuje Užba. Vas leži med samimi gorami, kjer je neomejeno možnosti za turno smučanje in smučanje nasploh. A ta idila ima eno lepotno napako: pobočja in strmine v gorah so plazovno izredno nevarna.
Ko sva prispela, so bile razmere v dolini spomladanske. Kljub temu sva ves teden bivanja uživaško smučala, delala lepe turne smuke in imela čudovito vreme, ki je omogočalo nepozabne panoramske razglede na Kavkaz. Vsak dan sva bila na novem področju in nisem se mogel naužiti globokih dolin in strmih gora.
Posebej so me navdušile številne gorske vasice, ki jih krasijo visoki stolpi. Ti so ostanki razburkane zgodovine, premožnejše družine so jih postavili zraven hiš, da so varovali otroke in ženske. To je burilo mojo domišljijo in že sem bil v zgodbi o Gospodarju prstanov. Po eni od tur smo prišli v vasico, kjer so se kar med hišami sprehajale krave, kot se za krave spodobi so tam puščale tudi svoje kravjeke. Precej podobno srednjemu veku. Gnoja je bilo celo več kot v Allgäu na Bavarskem, ki je znan po tisočih kravah in neprestanem gnojenju. Med spusti na turnih smukih smo večkrat prišli v vasi, do ograjenih zemljišč in nekajkrat so nas pozdravili kot teleta veliki kavkaški ovčarji, ki niso bili ravno prijazni.
Ljudem se vidi, da so zrasli z gorami in neprijaznimi razmerami, še posebej moški izgledajo kot silaki in nikomur ne bi svetoval, da pride v konflikt z njimi. So pa zelo gostoljubni in željni pomagati, čeprav večinoma govorijo rusko, so pripravljeni komunicirati. Ženske pripravljajo zelo okusno hrano. Sploh nisem zasledil predelane hrane, vse je sveže. Na jedilniku so zelo okusne juhe, solate, z začimbami pripravljeno meso, sadje in kefir. Gruzijo pa odlikujejo tudi zelo dobra piva in svetovno znano vino, ki ga že stoletja pridelujejov nižjih toplejših predelih.
Na letališče sva se peljala s kombijem, ki ga je vozil dirkač Formule 1. Jaz sem se predal hitrosti z mislijo:" Naj bo kar bo". Ostali potniki pa so pridno pritiskali na nevidno zavoro. Razdaljo, ki jo normalno prevozijo šoferji v 5 urah, je naš prevozil v 3,5 ure. Zelo je bil počaščen, ko sem mu dejal, da je Schumacher. Pred poletom domov sem si ogledal še čudovito Prometejevo kraško jamo.
Gruzijski Kavkaz mi je ponudil zanimivo mešanico srednjeveškega, ruskega in novega gruzijskega sveta. Je mešanica propadlega socializma, starega patriarhizma in tranzicijskega kapitalizma. Tisto, s čimer sem povezan z njimi, pa so prečudovite gore Kavkaza.
To je nekaj mojih vtisov. Več povedo slike. Prihodnje leto se vračam kot vodnik in že zbiram potencialne prijave. Če želite doživeti prvinsko avanturo, me o tem obvestite.
Več informacij o naši ponudbi smučanja v Kavkazu v prihodnjem letu 2018 najdete tukaj.
Danilo Tič
