Ko sem pred mnogimi leti vso zimo preživel na Pokljuki, je bilo meter in več snega. Zato sem s prijatelji zahajal predvsem na Viševnik in Draške vrhove. Kljub temu, da smo smučali z ozkimi smučmi dolžine 200+ cm, ki jih danes imenujemo zobotrebci, sem neizmerno užival v res globokem pršiču.
Za pustno soboto smo se odpravili na Pokljuko na zimsko licenčno usposabljanje in se pripeljali na parkirišče pod Blejsko kočo. Tam smo nadeli kože na smuči in se odpravili proti Blejski koči. Med vzponom smo preverili prerez snežne odeje in stabilnost snega, ker je bila 3. stopnja na pet stopenjski lestvici plazovnega tveganja. Pokazalo se je, da napihi na strmejših pobočjih nad 30 st. skrivajo nepredvidljive pasti.
Od Blejske koče smo se podali v smeri Brda. Količina snega je bila res majhna. Tudi novozapadlega je bilo le 10-20 cm. V položnejših delih smo se prebijali preko borovcev. Ker smo imeli zimski tečaj posvečen plazovom, smo po poti igrali različne scenarije v primeru plaza. Višje kot smo bili, lepši razgledi so se nam odpirali. Ko smo prišli na greben, se nam je odprl razgled na dolino Krme in vrhove nad njo. V ozadju je kraljeval Triglav in kot majhen kadež je mežikala Koča na Krederici.
Odsmučali smo nekaj lepih zavojev in že smo bili v objemu borovcev in gozda. Smuka je bila kljub majhni količini snega zelo dobra. Na Blejski koči smo se odžejali in pomenili o plazovih, nato smo odsmučali do avtov. Dan smo zaključili v dobri družbi na Zatrniku. Bilo je fajn.
Danilo Tič
