Vzhodni raz Allalinhorna (Hohlaubgrat)

Allalinhorn (4027 m) je eden od lažje dostopnih štiritisočakov v Alpah, saj se s sistemom gondol in zobate železnice povzpnemo vse do višine 3456 m. Tam so smučišča, kjer trenirajo številne smučarske reprezentance. Vzpon po normalni smeri je otežen z grozečimi seraki, ki ti na delu vzpona in sestopa visijo nad glavo.

Ker sem imel dva zelo dobra začetnika, sem se odločil za vzpon po Vzhodnem grebenu. Do izhodiščne postojanke Britania, prideš z gondolo iz Saas Feeja. Koča leži na grebenu nekaj 100 metrov nad ledenikom Hohlaub.

V siju baterij smo se zjutraj podali na ledenik Hohlaub, kjer se je dalo po barvi ter strukturi snega zaznati, da so razpoke prekrite z novejšim snegom. V času našega vzpona konec meseca julija so bile temperature nekoliko višje, zato se je enemu od klientov na ravnejšem delu ledenika predrla snežna odeja in že je bil do pasa v razpoki. Ker sem imel vrv dokaj napeto, sem ga z lahkoto zadržal. Dogodek nas je spomnil, da so ture v alpah zmeraj zahtevne. Ko smo prišli višje, se je vidljivost popravila in prislužili smo si prelepe poglede na serake in okoliške vrhove. V drugem delu vzpona smo sledili grebenu, ki nas je pripeljal do skalnega skoka. Tu se je plezanje ustavilo. Zahtevnejše plezanje v derezah po mešanem terenu je upočasnilo slabše pripravljene. Čakali smo dobro uro, da se je smer pred nami izpraznila in smo prijeli za skalne oprimke. Dereze sem zatikal po dobrih stopih. V gornjem delu sem nekajkrat zapičil cepin in že smo bili tik pod vrhom Allalinhorna, kjer nas je pozdravil mrzel veter ter razgledi na Monte Roso, Matterhorn, Breithorn... Naredili smo nekaj posnetkov in že smo sestopali po normalni smeri do Mittelallalin.

Na zgornji postaji zobate železnice Mittelallalin smo odšli praznovat vzpon v restavracijo, ki kroži okoli svoje osi. Ko smo se namestili, sem odložil eno od rokavic na okno. Ko smo odhajali, je ni bilo nikjer več. Začeli smo jo iskati. Na naše veliko presenečenje je bila pri mizi, ki je stala  povsem na drugi strani. Rokavica je ostala na oknu, naša miza pa se je obrnila za 180 stopinj. Dogodek nas je zelo nasmejal, saj nihče tega ni opazil.

Danilo Tič