Sept. 2015

Rudno polje, Triglav, Dolina sedmih jezer, Bohinj, Slovenija

Eden lažjih dostopov na Triglav vodi iz Rudnega polja na Pokljuki. Kljub tehnični nezahtevnosti vzpona do Planike, pa je pot kar dolga in zahteva solidno telesno pripravljenost.

1. dan: Rudno polje - Planika

S skupino ameriških prijateljev smo se za vzpon odločili med tednom, saj je za vikende pri vzponu na vrh nepopisna gneča. Iz Bohinja smo se odpeljali s kombijem, ki smo ga pustili na koncu ceste pod planino Konjušnica. Mimo te planine smo se zpenjali proti Studorskemu prevalu in vmes občudovali Draška vrhova in Viševnik. S prevala smo se spustili za slabih sto metrov in sledili pod okrog Tošca proti Vodnikovi postojanki nad Velim poljem. Na vodnikovi koči smo se okrepčali s toplim čajem in dobro malico. Naši pogledi so bili usmerjeni proti Planiki, kjer je bil cilj našega prvega dne. Le streljaj od Vodnikove koče smo se srečali z prvimi izpostavljenimi deli poti, ki so dobro opremljene z klini in jeklenicami. Tako se tudi tisti, ki imajo strah pred višino, lahko počutijo varneje. Od križišča za Krederico in Planiko pa smo se pričeli strmo vzpenjati po gručnati poti. Pred žgočim avgustovskim soncem nas je obvarovala nizka oblačnost. Komaj sem se zavedal, že smo bili pri koči, ki je poglegala iz oblakov.

Planinska postojanka Planika je lepo urejena. Nastane pa ozko grlo v visoki sezoni, ko ostanejo v koči tisti, ki pridejo iz vrha in tisti, ki pridejo izdoline. Vsi pa bi radi imeli naenkrat hrano in prenočiče. Prijetne oskrbnice delajo po svojih najboljih močeh, kar pa marsikoga mori, ker mora kakšno miuto čakati v vrsti. Šibka točka te koče so stranišča. Tista, ki so v koči so čez dan zaprta. Zunanja pa so “na štrbunk”, kar zopet marsikoga zmoti. Cene so za kočo, ki jo oskrbujejo s helikopterjem povsem spodobne (so nižje ali enake kot v podobnih kočah v Avstriji), še posebej, če jih primerjaš s tistimi v Portorožu ali restavracijah ob avtocesti. Tudi skupna ležišča so čista in lepo vzdrževana. Smrčanje pa je prisotno, kot povsod, kjer imajo skupna ležišča.

Ta dan smo opravili:

1517 višinskih metrov vzpona
364 višinskih metrov sestopa
za to pot 10,84 km smo potrebovali 5 ure 58 min.

2. dan: Vrh Planika - Triglava - Planika - Dolič - Koča na 7jezerij

Zjutraj smo se odpovedali zajtrku, se navezali pričeli z vzponom po strari zavarovani poti (via ferrati) proti vrhu. Kline in zajle so na Triglavu postavili pred več kot 100 leti. Pot bi ocenil z oceno A, B po nemški letvici ocen za via ferrate. Velik problem je množica pogodnikov, ki ne pazijo na grušč in prožijo posamezne kamne. Tako da je čelada obvezna oprema, če nočeš preizkusiti rusko ruleto padajočih kamno. Hitro se povzpnemo do Malega Triglava, kjer se promet zgosti. Od tam se vzpon po grebenu nadaljuje nekoliko počasneje. Kljub vsemu smo v 2 urah in pol na najvišji točki Slovenije. Po obveznem fotografiranju ob 120 let starem Aljaževem stolpu, takoj pričnemo s sestopom. Mudi se nam na zajtrk nazaj na Planiko. V slabih 2 urah smo nazaj na postojanki, kjer pojemo “branch” in se nato odpravimo proti Doliču. Na tej poti skoraj ni gornikov. V uri in pol smo pri koči na Doliču.Od tam se dvignemo čez Hribarce za 200 višinskih m in se nato pričnemo spuščati proti 7jezerom. Na zahodu nas vabi Zasavska koča na Prehodavci, mi pa raje sledimo poti momo jezer proti Koči pri Triglavskih jezerih. Po prehojenih 14 km se nam zadnji metri gor in dol malo vlečejo. Vsi sprašujejo, kje je koča. Ko prispemo so vsi veseli tuša in poznega kosila, ki si ga privoščimo po dolgem dnevu.

Koča na Triglavskih jezerih je novejša, a ima omejeno stranišče, ki ga morejo enodnevni gosti plačati. Enako velja za tuš. Hrana je odlična in osebje je zelo prijazno. So pa cene vsega nastavljene tako, da lahko hitro zapraviš bistveno več kot na Planiki.

Ta dan smo opravili:

800 višinskih metrov vzpona
1575 višinskih metrov sestopa
za to pot 14,1 km smo potrebovali 10 ure 30 min.

3. dan: Koča na 7jezerij - Komarča - Bohinjsko jezero

Prijetno utrujeni od prejšnjega dne smo malo dlje spali in se nato odpravili v dolino. Po prijetni senci in nepozabni pokrajini smo hodili do Črnega jezera, kjer se je množica ljudi kopala. Nato se je pričel sestop po Komarči. Pravi trening za noge. Sestopa kar ni hotelo biti konec. Strmina ne popusti vse do takrat, ko si skoraj v Koči pri Savici, kjer ti postrežejo z hladno pijačo.

Ta dan smo opravili: