Logarska dolina je skriti biser na južni strani Alp, ki mi je od mladosti prirasel k srcu. To izjemno dolino sem obiskal več kot tisoč krat, a se je nikoli ne naveličam. Ko se pripeljem do vhoda v dolino, me vedno znova očara prekrasen pogled na gore, ki se dvigajo nad dolino. Kulisa je res izjemna. Pobočja in stene nudijo izjemno plezanje, hojo in smučanje. Tako sem se pretekli teden kljub bolezni, kar dvakrat prišel v ta planinski raj.

V četrtek smo se na smučeh podali mimo slapa Rinka, izvira reke Savinje, Okrešlja v Turški žleb. Mimo slapa Rinke smo sneli smuči, ki smo jih nataknili nazaj nad izvirom Savinje. Pri GRS Čajzovem zavetišču smo se ustavili za trenutek in ugotovili, da moraš do vret zavetišča skozi tunel v snegu.

Pot smo nadaljevali po sledeh predhodnikov do pod Schalegrinovega raza. Od tam je Milan naredil špuro v kložast sneg in prečil pod žleb, kjer smo sneli smuči. Ko smo se vzpenjali po žlebu, so prvi smučarji že odsmučali po zadnjih zaplatah pršiča. Višje v žlebu se je sneg spremenil v trdo kložo. Žleb se je na koncu postavil zelo pokonci. Na vrhu žleba nas je pričakal močan veter, ki je pri – 10 st C povečeval občutek mraza na več kot -15 st C. Takoj smo si nataknili smuči in se odpeljali skozi žleb proti okrešlju. Pobočja pod Tursko goro so nam podarila pršič in dobre razmere.

Odsmučali smo do Okrešlja in tam nataknili kože na smuči ter se pod Tursko goro, pod Brano in pod Kamniškim sedlom prebili do Pasjega sedla.

Od tam se nam je ponudila dobra smuka vse do Logarskega kota, kjer nas je toplo sprejela Tajči.

Kljub utrujenosti zaradi bolezni sem se v petek odločil, da grem v soboto znova v dolino. Cilj so bile Škarje nad Klemenčo jamo.

Logistično zahtevnejša tura nas je vodila mimo koče na Klemenči jami pod Krofičko. Tam so bile na plazovinah zelo zahtevne razmere. Pot smo nadaljevali pod Ojstrici in mimo Rjavičkega vrha na Grlo. Od tam smo se povzpeli v oblačnem vremenu na polico pod Škarjami.

Tam smo si nadali smuči in se spustili na levi strani Rjavičkega vrha vse do ceste v dolini. Smučanje do višine 1400 m je bilo za mene najboljše to sezono. Mestoma pršič in mestoma kloža, ki se je spremenila v smučjivo kot pršič, so predstavljali razmere za nepozabne užitke.

Spodnji del smučanja pod Rjavičkim vrhom, pa je bila svojevrstna avantura. Smučali smo med drevjem, po strmih odsekih, ki so jih prekinjale skale.

Na koncu nas je čakal od vetra podren gozd. Ko smo se prebili čez podrena drevesa, nas je čakal spust po cesti vse do avtomobila.

Danilo Tič