Ko sem bil star dobrih 13 let, sem starše prepričal, da sta me pustila z leto starejšim Zmagotom Janežičem na Triglav in na počitnice k njegovi stari mami v vasi Češnjici pri bohinjskem jezeru. To ne bi bilo nič posebnega, če ne bi pričela peš v Mojstrani. Skozi dolino Vrat sva pripešačila do znamenitega spomenika v obliki klina in se od tam pričela vzpenjati po Tominškovi zavarovani poti na Krederico. Od tam sva opravila vzpon na vrh in takoj sestopila proti Škrbini. Od tam sva nadaljevala pot do Doliča, kjer sva se osvežila s hrano in pijačo. Še isti dan sva odhitela naprej proti 7 triglavskim jezerom, kjer sva prespala. Naslednje jutro sva se zagnala preko Komarče v dolino. Pešačila sva mimo Bohinskega jezera in nato skozi Srednjo vas do Češnjice, kjer sva ostala na počitnicah. Tako sva osnovnošolca prehodila pot od Mojstrane do Češnjice v 2 dneh.

Ker sem v moji plezalski, gorniški in vodniški preteklosti bil bolj usmerjen v severno triglavsko steno in vzpone iz severa, vzhoda in juga, me je pot bolj poredko odnesla na Dolič. Tako sem to vodniško sezono odpeljal skupino prijaznih deklet na vrh Triglava iz Planike in smo sestopili preko Škrbine na Dolič. Medtem, ko sta klasična pristopa iz Krederice in Planike zelo dobro opremljena z jeklenicami, to za pot preko Škrbine ne moremo trditi. Od gornikov zahteva kar nekaj izkušenj pri gibanju po mestoma naloženih odstavkih poti. Sama pot je na določenih mestih zavarovana, na določenih izpostavljenih mestih pa kar zmanjka klinov in jeklenice. Zato zahteva tak sestop veliko zbranost. Večje težave pa povzroči krušljiveši del na spodnjem delu pod Škrbino. Ko prideš na melišča pod steno se lahko oddahneš. Lažja planotasta pobočja te nato vodijo v smeri Kanjavca. Pot se v zadnjem delu pred Doličem prevesi v strma pobočja, ki vodijo v Zadnjico in po katerih je speljana italjanska mulatijera. Ta je bila zgrajena pred 2. svetovno vojno, ko so ti kraji spadala pod Italijo. Meja je takrat potekala preko vrha Triglava. Ti pred Doličem smo prišli do odstavkov snežišč, ki jih nižje prekinejo prepadne stene. Pristop velja za enega od zahtevnejših, še posebej na začetku sezone, ko se tu zadržuje sneg.

Ko sem zapuščal Dolič, sem razmišljal o mojih mladostnih dogodivščinah, o zaupanju mojih staršev v mene in o tem s kakšno opremo sva opravila to dolgo turo. Moji usnjeni gojzerji Kastinger so tehtali zagotovo več kot 2 kg, nismo imeli švic majic, termo oblačil in podobno. Imeli smo pa veliko željo in motivacijo.