Vsako pomlad se v obmorskem mestu Starigrad pod vznožjem Velebita zbere množica plezalcev, planincev, gornikov, turistov, ki pridejo uživat v svojih dejavnostih v izjemnem kanjonu Paklenice, ki je v preteklosti navdihnil tudi filmske ustvarjalce. Posneli so nepozaben špageti vestern Vinetu. Ko sem prvič obiskal kanjon, so na vstopu še bile filmske kulise. Takrat smo še spali v kanjonu na Aniča luki. Danes je to nacionalni park, kjer je prepovedano kampiranje, zato obiskovalci bivajo v kampih, apartmajih, hotelih in sobah v Staremgradu in Selinah.

Letos smo odpotovali v to plezalsko posvečeno mesto na dan, ko je deževalo. Vremenska napoved na 3 spletnih mestih je napovedala lepo vreme naslednja dva dneva, zato smo verjeli računalniškim algoritmom, ki te pogosto zavedejo. Naslednje jutro je kazalo lepšo podobo in s Katarino sva se odpravila v kanjon in se podala v Stup, kjer so naju čakale suhe plošče in vlažne poči v Petrovi smeri. Kljub mokroti je plezanje bilo uživaško, sonce je sproti sušilo skalo. Ko sva prišla na vrh, je bila s soncem osvetljena stena skoraj že suha. Spustila sva se na vznožje Stupa in nato odšla v osrčje kanjona. Ker plezanje ni le premagovanje sten, ampak je tudi druženje, srečanje s številnimi znanci, prijatelji in kolegi. Vedno se razveselim naključnih srečanj. Tako je bilo tudi tokrat, saj je v kanjonu mrgolelo plezalcev, s katerimi sem kakšno rekel. Sledil je nepozaben večerni sprehod ob morju s pogledom na zahajajoče sonce.

Na 1. maj nismo poslušali koračnice. Delavce so zamenjali tekači, ki so se preizkusili v teku. Eni tudi na 42 km. Mi smo frikali po kanjonu in v Hramu, kjer je Boštjan Potočnik preplezal dve zelo težki smeri 7c+ in 8a.

Tretji dan smo se odločili, da zvečer odidemo domov. Da smo storili prav, se je izkazalo naslednje juro, ko je bilo nebo znova zaprto in so padale težke dežne kaplje.