Slab začetek zimske sezone je pomenil dober konec. Ko sem se v decembru spraševal, kje je zima, se mi ni sanjalo, da bom večino zime preživel na smučeh. Lepoto smučanja so kvarile le prehitre spremembe temperatur in razmer. Takšno stanje je prinašalo tudi povečana tveganja in strah zbujajoče poglede na plazove.
Dnevi okrog Velike noči so kazali, da bodo velike količine snega ostale do maja ali junija. Znova pa je prišlo do preobrata, ki so ga prinesli topli vetrovi. Zato smo se preteklo nedeljo odločili, da odidemo turno smučat nad Logarsko dolino. Jutro nam je postreglo z prelepo kuliso od Ojstrice do Planjave. Se je pa izkazalo, da je v enem tednu pobralo vsaj 1 meter snega. Tako smo se pripeljali z avtom do konca Logarske doline. Mimo mogočnega slapa Rinke smo se peš povzpeli nad izvir Savije, kjer smo si nadeli turne smuči. Pri Čajzovem zavetišču smo se odločili za vzpon do Kotličev, kjer je najnižja točka med markantno Brano in legendarno Tursko goro. Prehode proti vznožju Peščenega raza smo iskali najprej med nizkimi bukvami, nato med gostimi vejami bukev, ko smo prišli pod Meniha, ki straži vzhodna pobočja Turske gore, so nas ovirala od plazov razrita polja. Zaradi visokih temperatur, sem občasnu pogledoval proti višjim ožarjenim pobočjem, če se morda kaj plazi. Od Peščenega raza smo se pričeli vzpenjati in naklon je postajal vedno večji, zato smo 100 m pod našo najvišjo točko sneli smuči in najprej gazili, nato pa naredili stopnice vse do sedelca, ki se spusti na drugo kamniško stran.
Sledil je spust, najprej po trdi podlagi, ki se je občasno predrla, potem pa je sledil bolj južen sneg v katerem sem se prepustil vijuganju. Sledila je prečka proti pasjemu sedlu in od tam so se odprla nova pobočja pod Planjavo. Vijuganje je bilo čudovito. Sneg nas je pripeljal do Logarskega kota, kjer smo sneli smuči in se prijetno odžejali. Brez predhodnih velikih pričakovanj, smo doživeli prelep dan in 1100 višinskih metrov uživaškega smučanja.
Ker je bila nedelja tako topla, sva se v ponedeljek z Milanom odpravila v plezališče na Boč. Na poti naju je presenetilo podrto drevo. Mislil sem si, to ni moj dan. Ker so temperature ta teden vztrajale nad 20 st. C, sva tudi midva vztrajala in se na Boč ponovno odpravila v sredo. Cesta je bila očiščena. Tako sem prvič letos prijel za toplo skalo. Mislim, da bom smuči počasi zamenjal za plezalnike!
Danilo Tič
