Da se s prijatelji vse zdi lepše, je trditev, a nikoli v življenju si nisem mislila, da me bo pritegnila k tri-dnevnemu pohodu na Triglav. Glede na dejstvo, da je moj oče gorski vodnik, si bi mnogi najbrž mislili, da imam prirojeno veselje za skakanje po visokih planjavah, a je resnica prav nasprotna. No, tako sem si vsaj mislila in zato o gorništvu in alpinizmu nisem niti razmišljala.
Nato so iz Kalifornije prispeli družinski prijatelji, eden izmed njihovih ciljev v mali Sloveniji je bil seveda Triglav, naš 2864 metrski vrh. Ko sem to izvedela in dobila možnost, da se tej „odpravi“ pridružim, sem to z mešanimi občutki sprejela. Nisem bila prepričana, da je bila odločitev prava, a sem se tolažila z mislijo, da bi enkrat tako ali tako morala gor, kot se spodobi za “pravo Slovenko”. Tudi ko smo se odpravili na pot, sem bila prepričana, da bom takšne “profesionalce” zagotovo zadihano poskušala dohajati z repa skupine, a sem presenetila sama sebe in hodila na čelu. Kakšna presenečenja me še čakajo?
Ko zagledaš, oziroma vsaj ko jaz zagledam visok, strm breg, moj odziv ni ravno evforičen tek. V večini primerov se mi zdi kot neskončna muka, a ko smo tako zaporedno in osredotočeno hodili več ur, sem se navadila, verjemite mi. Pogleda nisem več upirala v hrib, temveč v tla, v noge, da mi je uspevalo hoditi kar se da hitro in učinkovito. „Leva, desna, leva, desna, ...“ mi je odmevalo v glavi, moje misli pa so bile usmerjene v kamne in zemljo, na katere sem nameravala stopiti z naslednjim korakom.
Čeprav pot ni bila tako mučna, kot sem si predstavljala, da bo, pa so bili počitki še vseeno najbolj dobrodošli. Slikovite gorske koče, zgrajene iz kamna in prekrite s skodlami, so nam vsakič ponudile prijeten kotiček za kratek odmor in možnost, da smo si spet napolnili prazne plastenke in mehove za vodo. Tudi za lakoto je bilo poskrbljeno, pretežno z juhami in jedmi iz zelja, z domačimi kranjskimi klobasami, kislim mlekom in ajdovi žganci. Te so bile odlične, še posebej na prazen pohodniški želodec. Čeprav smo spali na ozkih pogradih, v sobi skupaj s kakšnimi dvajsetimi smrčečimi tujci, so se nam ti takrat zdeli kot najudobnejša ležišča na svetu.
Vem, da si vsi, ki še našega najvišjega vrha niste uspeli osvojiti, želite vedeti kakšen je občutek, ko končno prilezeš na njega in se ponosno fotografiraš pred slovitim pločevinastim stolpom, a mi dovolite, da prej razložim še nekaj okoliščin. V petek, 7. avgusta 2015, torej dan po koncu našega potovanja, smo slavili že 120. obletnico postavitve Aljaževega stolpa na Triglavu. Tudi vreme je bilo jasno in sončno, kar pomeni da so se okoli tega datuma na naš skoraj 3-tisočak, zgrinjale horde gornikov in tudi nevednih turistov, brez potrebne plezalne opreme. Četudi pot ni tako zelo zahtevna, je zanjo vseeno nujno potreben vsaj plezalni pas, čelada in zanesljiva obutev, česar veliko ljudi ni upoštevalo, zato je prišlo do nekaj neprijetnih situacij.
Ko smo potrebovali le še kakšne pol ure do vrha, se je iz njega vračala večja skupina mladih amaterjev, brez primerne opreme, nekateri kar v kavbojkah. Zaslišali smo hrušč in zamrznili na mestu, ker se je proti nam kotalilo in odbijalo kar nekaj kamnov različnih velikosti, tudi takih kot nojevo jajce, ki so jih sprožili. Hvala bogu za čelade, ker mi je v tistem trenutku postalo precej neprijetno. En napačen korak, pa bi se tudi oni proti vznožju lahko kotalili skupaj s temi nesrečnimi kamni. Če načrtujete pohod na Triglav, vam iz popolnoma subjektivnega, lastnega mišljenja svetujem, da si najamete gorskega vodnika, ki bo poskrbel za varnost na hribu.
Malo zadihani, a živi in zdravi, smo na drugo jutro prispeli na vrh. Že pogled na znameniti Aljažev stolp in dih jemajočo pokrajino pod nami, mi je povedal, da ves vložen trud v nobenem primeru ni bil zaman. Počutila sem se, kot da se je ves svet razgrnil pod mano. Majcena drevesca, potke, koče in drobceni ljudje, ki so še prihajali, ali pa se že vračali iz Triglava. Helikopter, ki je prinašal sveže zaloge. Črne kavke, ki so se podile po nebu malo pod nami. Celo moški, ki je zraven nas prodajal pločevinke piv in sokov je bil fascinanten.
Ko smo posneli skupno fotografijo pred Aljaževim stolpom, in nekaj posameznih v notranjosti, sem se počutila, kot da je moje poti že konec, čeprav me je čakal še dolg, naporen spust do koče na Triglavskih jezerih, naslednji dan pa še 3-urni pohod v dolino.
Ugibala bom, da se podobno kot jaz počuti vsak, ko končno doseže svoj cilj in, kako naj razložim … postane “pravi Slovenec”. Ja, to je ta nepojmljiv občutek.
Katarina Tič
