V poznih nočnih urah se vozimo skozi Italijo polni pričakovanj, kaj nas čaka v tako raznoliki deželi kot je Maroko. V ekipi smo: moj oče ,ki je dopolnil na dan odhoda točno 75let – Bojan Okrogar, upokojeni profesor fizike Franc Runovc iz Bohinja, gorski vodnik Franc Pepevnik Aco in Polona Povše avtorica članka.
Na vrhu Severne Afrike ali počasi se daleč pride. ( 28/29/3o-4.15 ,1.5.15) Ko pristanemo in uredimo formalnosti na letališču, se s kombijem odpeljemo proti zasneženemu Atlasu. V vasi Imlil prepakiramo prtljago in že smo na poti proti koči CAF na višini 3200m. Za prvo presenečenje poskrbi prečkanje potoka, ki ima kar visok vodostaj, zato nam naš vodnik Aco spretno pokaže, kako se skače iz kamna na kamen. Seveda je bilo zraven obilo smeha in nekoliko privoščljivosti, da bi le stopil v vodo.Sama se raje sezujem in pomagam še očetu,saj ni bilo smiselno nadaljevati pot v mokrih čevljih. Dolgo vročo pot si krajšamo s fotografiranjem čudovite pokrajine, klepetom in pitjem soka iz svežih pomaranč. Uro pred kočo prečimo prve zaplate snega, ki ga je letos v Atlasu nenormalno veliko. Pred sončnim zahodom smo v koči, kjer nas čaka večerja – kaj drugega kot tagin. Zjutraj naslednjega dne počakamo da se glavnina planincev odpravi na turo, nato z derezami zagrizemo v trdo sneženo pobočje. Zaskrbljeno opazujem očeta, vendar njegov korak je še vedno trden in vztrajno hodi v zmernem tempu za vodnikom. Aco nas spretno vodi po snegu do vršnega grebena,kjer sneg zamenjajo skale in grušč. Ko pa je naše dihanje hitrejše zaradi višine, nam vodnik svetuje krajši počitek s pitjem energetskih napitkov. Zadnje korake proi vrhu spet naredimo po snegu in končno smo pri piramidi 4167m visokega Jebel Tubkala. Veselje je neizmerno. Pobrskam po nahrbtniku za pločevinko laškega in začnem peti »Vse najboljše«. Aco in Franc se mi takoj pridružita. Bojanu čestitamo za rojstni dan in za osvojeni štiritisočak. Junaško pogoltne cmok v grlu in med nasmehom pove, da je vrh prekrasno darilo. Po obveznem fotografiranju vsak po svoje spokojno meditira na toplem soncu. V spokojni tišini opazujemo prelivanje fantastične pokrajine: Bel sneg z rdečimi skalami, zeleno modri trakovi v dolinah, rjava in rdeča tja daleč proti puščavi…To je bilo vredno truda. S Francetom se iz sedla odpraviva še na sosednji bljižnji vrh visok nekoliko čez štirtisoč metrov. Sestop je precaj hitrejši. Pri koči se znova nastavljamo toplem soncu. S pogledom iščemo linije in prehode v zasneženih grapah in modrujemo, kako lepo bi bilo, če bi imeli več časa za nadaljne ture.Toda zjutraj nas čaka sestop v dolino in naslednji dan vožnja do Marakeša.
Jammee el Fna – Marrakech
Marakeš (2.5.15, 6.5.15, 8.5.15) Vrnitev iz skromne vasice pod vznožjem Atlasa v skoraj miljonski Marakeš, nam nazorno pokaže raznolikost Maroka. Kar ne moremo se navaditi mestnega vrveža, podjetnih trgovcev, gostincev ki te vabijo na svoje stojnice… Zvito poskušajo turistom prodati svoje izdelke po hudo zasoljenih cenah in potrebno je kar precej spretnosti v barantanju, da zaželjenega izdelka preveč ne preplačaš. Bazar je eden iz med najbolj znanih na svetu. Očaral nas je tudi botanični vrt slikarja Y.S.Laurenta s prekrasnimi ogromnimi kaktusi, palmami iz vsega sveta…
Na vrhu smeri Todra
Plezanje v kanjonu Todra (4. 5. 2015) Do kanjona je iz Marakeša več kot sedemsto kilometrov. Cesta je asfaltirana vendar se v strmih ovinkih vzpne čez dvatisoč metov visok prelaz,kar je svojevrstni dogodek. Razgledi iz prelaza pa so znova presenetljivi. Pokrajina se hitro spreminja iz zelene v rjavo. Ogledamo si vasico Ait Bendau, v kateri so snemali kar nekaj zgodovinskih filmov. Zaradi vročine se v modernem mestu filmske industrije Ouarzazatu ne ustavljamo. Ko pa smo v Tinghiru, nas čaka presenečenje. Naš idilični hotel v Todri je zaprt zaradi skalnega podora .Aco je kljub zagati uspešno našel nadomestni hotel blizu kanjona, le da je imel namesto nevarne stene nad seboj bazen. Zjutraj smo se vsi navdušeni zagnali v stene. Aco nam je bil skrben mentor, ki nam je svetoval in nas spodbujal. Tukaj je moj oče zagotovo najbolj užival, čeravno se je sprva branil, da je za takšno plezanje nekoliko v letih. Pa ni bil, saj je po dveh ali treh športnih smereh suvereno preplezal nelahko navrtano ferato, seveda po strogim varovanjem gorskega vodnika. Po uspešnem plezanju smo dan zaključili z plavanjem v bazenu, odličnim taginom, poslušanjem vodnikovih zgodb iz vsega sveta, katerim smo se od solz nasmejali in Acu celo predlagali, da jih mora zapisati v knjigi.Prav te zgodbe so spodbudile Franca, da je izrekel svoj priljubljen kultni stavek, ki nas je spremljal ob večerih. «Veš Aco danes je bil en lep dan!!!«
Sončni vzhod – Sahara
Bivak v Sahari (5. 5. 2015/6. 5. 2015). Večino vožnje do Merzuge prespimo, kar je bila sreča, saj je bila pot dolga, zunaj pa precej vroče. Poleg tega je pričel pihat vroč veter, ki je dvigoval puščavski pesek visoko v zrak. Tako skoraj ne opazimo, da je pokrajina korenito spremenila svojo podobo. Ko smo v Merzugi stopili iz kombija nas je zadela vsa ta vročina in prah. Na vsem potovanju me je prvič zelo resno zaskrbelo, kako bo oče prenesel nadaljno avanturo .Pa se je lepo izšlo. Veter se je nekoliko unesel, temperature so padle, jahanje kamel pa je hrabro prenesel. Sončni zahod smo pričakali na nepozabnih sipinah Sahare. Z bosimi stopali smo tekali po saharskem pesku, kot otroci v velikem peskovniku in če nismo fotografirali smo lovili razglede, da si jih vtisnemo v spomin. Ni nas več motilo, da nam je pesek peskal kožo. Skoraj v temi smo prispeli v tabor. Po odlični večerji smo zaspali ob ritmu bobnov in petju ob tabornem ognju. Sončni vzhod smo znova pričakali na sipinah ,kjer se je scenarij prejšnega večera ponovil, samo da ni bilo vetra in je bila poleg čarobnih barv povsod popolna tišina.
Essauire (7. 5. 2015) idlično ribiško pristanišče z obzidjem in peščeno plažo ob Atlantskem oceanu se ponaša s številnimi ozkimi ulicami, tržnico, umetniki iz vsega sveta in glasbenimi festivali. Proti koncu našega obiska v Maroku smo tudi mi uživali v tem pomorskem mestu, zlasti ob ogledu znamenitosti, pokušanju morskih jedi, pitju metinega čaja in nakupih. Na poti nazaj v Marakeš pa smo si še ogledamo predelavo arganovega olja.Raznolika dežela, prekrasne prostrane pokrajine,čudovita arhitektura, skromne vasice, prijazni ljudje. Vse to vredno obiska.
Hvala ekipi Alpguida za izvrsten program in našemu vodniku Acotu za strokovno vodenje. Res je bilo eno lepo potovanje!
Polona Povše
Več fotografij najdete na povezavi Morocco 2015.
Foto: Franc Runovc, Bojan Okrogar, Polona Povše
Si nam želite pridružiti naslednjemu trekingu v Maroko? Naša ponudba je tukaj.
