Mojo vožnjo z letalom je večinoma sestavljalo branje, pogledovanje skozi okno in občasno fotografiranje. Res je vse lepše od daleč. Sonce je obsijavalo reke, ki so se bleščale kot prameni srebra. Pravokotna polja so tvorila pogled, ki me je spomnil na ogromno prešito odejo. In gore, ki so se ponosno bočile pod nami, s skrivnostnimi meglicami, ki so jih prekrivale. S seboj sem si prinesla Vojnovićevo „Jugoslavija, moja dežela“, ki bi jo naj prebrali za Cankarjevo tekmovanje. Tako sem izkoristila 4 ure na letalu, da sem ravno, ko so so kolesa dotaknila Maroške zemlje, knjigo tudi dokončala.
Je to potopis? Na nek način, ampak naj vas ta nalepka ne zavede. 15 let sem stara, upam, da vas ne bom uspela zdolgočasiti. Kakorkoli, prva stvar, ki nas je opomnila, da nismo več v Evropi, je bilo nekoliko panično hitenje za voznikom našega kombija, ki nas je čakal na parkirišču. Druga stvar, peljali smo se skozi Marakeš in skozi zatemnjena okna našega vozila s strahospoštovanjem in zanimanjem opazovali otroke, ki so čakali pred trgovino, otovorjene mule, kar ob cesti in ves prometni vrvež, ki nam ga ni uspelo umestiti v kakršnikoli sistem. Nato pa se je pokrajina kar naenkrat izpraznila in po uri in pol smo se pripeljali v „gorsko vasico“ Imlil, kjer nas je pričakal dež. Prtljago smo naložili na mule in se po premočeni in za avtomobile verjetno neprehodni poti odpravili do našega prenočišča. Tako lastnik lodga, kot tudi njegov sin, ki nam je večinoma stregel, sta nas toplo sprejela in iz blatne, rdeče-sive vasice smo vstopili v svet rdečih preprog in udobnih zof.
Prav rada bi tam preživela še kaj več kot dan, vendar smo se zmenili, da koj naslednje jutro krenemo na pot proti Jebelu Toubkalu, najvišjemu vrhu Atlasa in severne Afrike, s svojimi bahavimi 4165 metri. Vse smo si pripravili in ob okusnem tradicionalnem Tajinu in metinem čaju tiho upali da bo dež prenehal (nekateri morda celo nasprotno). Vendar nič ne traja za vedno. Naslednje jutro se je zjasnilo in zraven rahlih ploh nam je bilo vreme precej prijetno. Tako smo se v zmernem tempu odpravili v hrib in kljub žeji in precejšni utrujenosti popoldne tudi prispeli na gorsko kočo (3207 m). Tam smo zvečer kar popadali na svoja ležišča in brez problema zaspali. Na nekatere je rahlo vplivala višina, a se kaj hujšega kot glavobol tudi ni zgodilo. Naslednje jutro so me zbudili z novicami, na je nad nami 30cm snega in da so vetrovi močni, zato smo se brez derez in cepinov raje obrnili in se vseeno dobrovoljni vrnili v dolino.
Še eno noč smo preživeli v Imlilu, zadovoljni zaradi WiFi povezave in prijetno utrujeni, naslednji dan pa smo bili spet na nogah … no, saj smo večino časa sedeli, a spet smo bili na poti. Ta je bila neznosno dolga in vedno, ko sem mislila, da smo že prispeli, se kombi ni ustavil, temveč je potrpežljivo nadaljeval preko neskončnih puščavskih ravnin ali preko milijontega strmega pobočja. Jaz sem celo pot preživela ob 8-urnem miksu glasbe, od Panic! At the disco, do Melanie Martinez in Radioheada. Pa saj je minilo in ustavili smo se v precej luksuznem hotelu blizu kanjona Todre. Sprejeli so nas prijazni postreški s turbani in nas nastanili v sobe. Vsaj normalna stranišča so imeli, če primerjamo z Imlilom. Ali celo gorsko kočo.
Po zajtrku in nekaj fotografijah pred hotelom, smo se nato zjutraj osveženi odpravili do kanjona Todre. Rdeč apnenec, ki se dviguje v nebo na vsaki strani žuboreče rečice je kar veličasten. Po njem smo se sprehodili z vratovi konstantno obrnjenimi navzgor. Proti kocu so se ob reki začeli lični zeleni vrtički – za razliko od vsega ostalega. Kmalu se je do nas pripeljal naš zvesti šofer, čeprav je kar fascinantno, kako smo se uspeli sporazumevati z njim, glede na to da je angleško razumel le kakšne 3 besede, kot njegova, pa je bila tudi naša francoščina precej improvizirana.
Kakorkoli, sledila je vožnja po luknjasti cesti in po nekaj urah in dokončanem „Will Grayson Will Graysonu“ smo se znašli v popolnoma spremenjeni puščavski pokrajini. Nekaj velblodov se je z zanimanjem ozrlo proti nam, ko smo se jim približali z vodnikom na čelu. Ljubka bitja, zložena na tleh kot domine. Po nekaj francoskih besedah in kretnjah smo dojeli, da se moramo usesti na iz odej narejena sedla na živalih. Punce smo bila pred tem že opremljene z berbersko ruto okoli glave, tako da sem se, ko se je moja kamela dvignila, počutila že kar precej Maroško. Ko smo vsi polni pričakovanja že sedeli na velblodovih hrbtih, je vodnik pocukal za vrv vodilne živali in kar naenkrat smo se znašli v puščavi. Obkroženi s skrivnostnimi oranžnimi sipinami. Kaj kmalu se je začelo tudi temniti, zato smo se ustavili in iz sipine opazovali sončni zahod. Četudi je to vsebovalo veliko fotografiranja, je vseeno izpadlo kot čarobno doživetje.
Po uri in pol smo se končno primajali do kampa, takrat pa je vzhajala že svetla polna luna. Nekatere bolj, nekatere manj je do zdaj že krepko bolela zadnjica in bili smo precej zadovoljni, da smo se lahko nastanili v šotorih in pridno čakali na večerjo. Tajin, riž, omaka in sveže sadje. Kaj drugega si še lahko zaželiš? Seveda večer ob tabornem ognju. Vodniki s turbani so pripravili ogenj in vsi – Maročani, Slovenci, Italijani, Francozi in Američani – smo se skupaj posedli okoli prasketajočih plamenov in se zamišljeno zazirali vanje, ko so vodniki začeli bobnati. Vse skupaj je ustvarilo precej zamaknjeno vzdušje, dokler domačini niso začeli razkazovati svojih nenavadnih plesnih veščin. Plesali so okoli ognja in nas opogumili, da smo z njimi plesali tudi mi. Od obilne večerje in dima sem bila že precej utrujena in sem se pred drugimi odpravila v posteljo … pa sem imela vsaj kaj pametnega za razmišljati.
Naslednje jutro smo se zbasali na že čakajoče velblode in po hitrem postopku odjahali nazaj do hotela kjer smo vstopili in seveda našega kombija. Šele tu smo si lahko malo odpočili, pojedli okusen zajtrk in sedli nazaj v „domačnost“ kombija. Od tu nas je čakalo približno 12 ur vožnje. 12! Prebrala sem že vse čtivo, ki sem si ga prinesla in tudi telefonska baterija mi je skrivnostno izginila, zato nisem bila prepričana, če mi bo uspelo preživeti ta čas. Večinoma se ga spomnim po kratkih razmikih med dremežem in budnostjo in ovinkasti sesti preko Atlasa. Pa je tudi to minilo. Ko smo zagledali na tisoče marakeških luči v mraku, smo vedeli, da se naša pot končuje.
Od puščave in gora nas je pričakal kar precejšen šok. Ko smo se pripeljali kolikor se da blizu mestnemu trgu, nas je zalila ogromna množica ljudi vseh narodnosti, ki so hiteli sem ter tja. Z nekoliko panike in napora, smo prtljago spravili do hotela, se nastanili v sobe in se zmagoslavno napotili na maroški glavni trg s tržnico. Na tisoče stojnic, turistov, vsiljivih prodajalcev in beračev, a kljub temu uspeva nase metati pozitivno in skrivnostno luč. Vonjave tisočih začimb. Tisoči spominki in vonj dušenih polžev. Sprehodili smo se okoli, popili (usodni) pomarančni sok in pojedli najbolj „evropejsko“ večerjo, kot smo jo lahko našli – pice in sendviče. Zadovoljni smo se vrnili v hotel, a kaj kmalu so nas pričakale težave.
Začelo se je z Jurijem, nato pa še s Tinkaro in Urbanom. Očitno jim z vodo iz pipe umiti kozarci pomarančnega soka niso godili, zato so se pri njih kmalu pojavili trebušni krči, slabost in driska. Ostali smo se kljub temu še nekajkrat odpravili na tržnico in pogledat dih jemajoči park Jardin Majorelle, vendar so bili zadnji trije dnevi potovanja žal zaznamovani z boleznijo. Večkrat sem se zatekala na teraso, v mir in občudovala razgled nad neštetimi maroškimi dimniki in strehami, ki so se od tod lahko videli. Žal mi je le, da trije „bolniki“ niso mogli več užiti utripa marakeške tržnice tako kot so si želeli.
Nazadnje pa je le napočil dan, ko smo pobrali svoje torbe in se peljali do letališča. Nato iz letališča na letalo in kmalu smo se odcepili od Afriških tal. Kako se mi je zdelo? No, definitivno je bila to zanimiva izkušnja, polna fascinantnih odkritij. Srčno upam, da bom kdaj lahko ponovila še kaj podobnega. Brez driske, da ne bo pomote.
Katarina Tič
